Zgodba o čevabdžinci

Kako se je družinski izlet, več njih, spremenil v željo po tem, da ne bi bilo potrebno narediti nekaj urno pot, da bi se človek počutil kot v Sarajevu vsaj za trenutek.

Pot do čevabdžinice Sarajevo 84 v Ljubljani se je začela z izletom v Sarajevo. Leta nazaj.

Zima, Bjelašnica in notranjost sarajevskih kavarn, barov in klubov je pustila pečat dobrega počutja. Preprosto ni bilo potrebno ničesar drugega, nobene posebne animacije, zgolj Sarajevsko pivo in sposobnost, da se sprostiš, da ujameš energijo Sarajeva in začutiš, kako mesto diha. Počutiš se doma in hočeš ostati. Ne gre se ti nikamor več. Samo od ene postaje Sarajeva proti drugi…

onas_foto1

Potem se je zgodila vrnitev domov in pomanjkanje občutka. Počasi, počasi pa so se začele rojevati ideje, da bi prinesli nekaj duha v steklenički tudi domov v Ljubljano. Vendar ne današnjega duha Sarajeva, ampak zgodbo o olimpijadi. Zgodbo, ki jo Sarajevo še danes obuja z maskotami Vučka, skodelicami – Sarajevo the olympic city in spomini, ki jih iz naftalina vlačijo prodajalci na ulicah, športniki v kavarnah, domačini v pivarah. Leto 1984, socialistično mesto, ki je gostilo kapitalistične olimpijske igre, prostor, kjer sta se združila dva svetova. “Nije bilo tehnike, a bila je duša.”

onas_foto2

Zaradi te duše, ki je bila prisotna na 14-ih zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu, je padla odločitev, da je to obdobje potrebnoprinesti domov. V prvi vrsti se je iskal prostor z vsebino, ki bo privlačil, kjer se bo vsak športni navdušenec, nostalgik ali jugorocker počutil dobro in kmalu je postalo jasno, da bo ta prostor podkrepljen s čevapčiči. Ampak nobena hrana ni tako dobra, kot je porcija dobrega počutja, če je še vse začinjeno s pravimi čevapčiči, dobrim kajmakom in Sarajevskim pivom, je zgodba popolna.

Lov za primerno lokacijo se je posrečil, ko se je sprostila kletna lokacija na Nazorjevi ulici. Zgodba je dobila prostor, kjer se bo razvila. Sledilo je iskanje fotografij, predmetov, ki bi ujele duh Jugoslavije in Sarajeva, tiste dobre, nostalgične Jugoslavije brez nacionalizma, brez velikih zgodb, razen tiste velike zgodbe o zaprašeni nostalgiji po fičotih, Zastavi, starih filmih, reklamah, denarju in seveda glasbi bivše juge.

onas_foto3

Predmeti so se iskali po podstrešjih, bolšjakih, nenazadnje pa smo jo mahnili v Sarajevo, kjer smo zvesti podaniki kreatorja ideje, takoj razumeli, zakaj bi vsaj delček Baščaršije radi imeli v Ljubljani. V Sarajevu smo raziskali arhiv časopisne hiše Oslobođenje, ki nam je prijazno dovolila kopirati članke, ki so se nanašale na februar 84. Doma smo izvohali stare izvode Dela, Sportske Novosti pa so se valjale kar na bolšjaku.

Tiskano zgodovino olimpijskih iger, ki so jo zabeležili časopisi, smo vpeli v zgodbo lokala, kjer smo dali posebno mesto tudi Juretu Franku in njegovi srebrni medalji, pečatu, ki ga je pustila. Celotna Jugoslavija je čakala medaljo, ki jo je prinesel Franko. V skladu s spominom, se je Jure oglasil tudi v lokalu, se sprehodil skozi lastne spomine in podpisal nekaj fotografij in se odločil, da ve, kam je v Ljubljani potrebno zaiti na čevape.

onas_foto4

Počasi so se kamenčki začeli postavljati na prava mozaična mesta. Prišel je dan otvoritve, tudi večer, noč in zabava do jutra in tisti občutek, da si na vrhu sveta, neobremenjen in v Sarajevu. In to je tisto, kar si je želel idejni vodja, v kar smo na koncu upali vsi, kar smo doživeli…